Izdelava in izstrelitev

Vsak ASTRIN satelit tehta do pet ton, za njegovo izdelavo pa so potrebna približno tri leta. V teku celotnega procesa izdelave se izvaja obsežno testiranje z namenom zagotovitve popolnega delovanja satelitov v vesolju.

Proizvajalci satelitov

Satelite ASTRA so do sedaj izdelovali trije proizvajalci:

• Boeing Satellite Systems (nekoč Hughes Space and Communications) je izdelal satelite ASTRA 1C–1H, ASTRA 2A, ASTRA 2C–2D in ASTRA 3A
• EADS Astrium (nekoč Matra Marconi Space) je izdelal satelit ASTRA 2B in trenutno izdeluje satelita ASTRA 1M in ASTRA 3B
• Lockheed Martin je izdelal satelite ASTRA 1B in ASTRA 1KR, trenutno pa izdeluje satelit ASTRA 1L

Družbe za izstrelitev

Dve družbi sta do sedaj izstrelili satelite ASTRA:

• Arianespace
• International Launch Services (ILS).

Arianespace je evropski konzorcij. Uporablja rakete Ariane, ki se izstrelijo iz Evropskega vesoljskega centra (European Space Centre) v Kourouju, v Francoski Gvajani. Sateliti ASTRA 1A do 1E in ASTRA 3A so bili izstreljeni z uporabo rakete Ariane 4; ASTRA 2B in 2D sta bila izstreljena na raketi Ariane 5.

Družba ILS je iz ZDA in je v skupni lasti družb Lockheed Martin, Khrunichev Enterprises in RSC Energia. ILS uporablja rusko raketo Proton, ki jo proizvaja družba Khrunichev Enterprise iz Moskve. Naziv verzije, ki se uporablja za satelite ASTRA, je Proton D1e. Le-ta uporablja končno stopnjo Block DM , ki jo proizvaja RSC Energia iz Moskve. Proton se izstreli iz kozmodroma Baikonur v Kazahstanu.

V aprilu 1996 je bil satelit ASTRA 1F prvi komercialni satelit z Zahoda, izstreljen na Protonu. Temu so sledili ASTRA 1G, 2A, 1H in 2C.

Plovili za izstrelitev Ariane in Proton sta dovolj močni, da v orbito izstrelita tovor težak do pet ton.

Izstrelitev

Po končani izdelavi se satelit prepelje na lokacijo za izstrelitev zaradi končnega testiranja in polnjenja z gorivom, še preden se namesti na vozilo za izstrelitev. Izstrelitev je zapleten postopek, ki se izvaja v nekaj fazah, ki so lahko različne, odvisno od uporabljenega sistema.

Raketa Ariane izstreljuje satelite v eliptično začasno orbito, ponavadi na oddaljenosti 200 km (v primeru Ariane 4) ali 560 km (v primeru Ariane 5) od Zemlje, včasih celo 36.000km. Po vžigu lastnih servo motorjev, se satelit giblje proti svoji končni krožni geostacionarni orbiti na oddaljenosti 36.000 km od Zemlje.

Raketa Proton, opremljena z močno četrto stopnjo Block DM z možnostjo ponovnega vžiga, odnaša satelit na večjo višino (najmanj nekaj tisoč kilometrov od Zemlje, odvisno od izstrelitvene mase satelita). To zmanjšuje hitrost (količino energije) potrebno za doseganje geostacionarne orbite, kar pomeni, da sateliti, izstreljeni na Protonu, praviloma zadržijo večje rezerve goriva.